»Čudovito je jutro in nenavadno sveža je ta kranjska dežela.«

Praznično jutro je vas nežno objelo s soncem, pokopališče, okrašeno z gladiolami, pa je simbolno povezalo naše korenine z moderno skupnostjo. Med praporom svežine in tradicije so Dobovski rogisti s svojimi lovskimi napevi pričarali zvoke gozda in pozabili melodije iz preteklosti – prišli so celo prvič na ta dogodek!

Slovenske melodije so vpeljali še KUD Slavček Velika Dolina in harmonikar Edi Zaplatič, ki nas je popeljal skozi polke in valčke v življenje preproste nedelje. 

Ob koncu smo iskreno zahvalili vsem, ki skozi svoje delo skrbijo, da duh kraja ne zveni le kot tihi spomin – KUD Mokriške vrane, KUD Slavček, PGD Obrežje, Turistično društvo Jesenice na Dolenjskem in vsem podpornikom skupnosti. Ajda, Luna in Matevž so nam s pestrim zaključkom pripomnili: »Kulturna dediščina ni le spomin, temveč živa nit, ki nas povezuje.«

Zgodovina Jesenic

Sledili smo čarobnemu trenutku, ko KUD Mokriške vrane, naše društvo, predstavilo zgodbo kraja – skozi besede Anje in Ines smo skupaj razumeli pomen varovanja cerkve sv. Marije Magdalene, zgrajene že leta 1536. Njena zgodba, arhitektura in dediščina baročnih oltarjev je znova zaživela v srcih vaščanov. 

Jesenice, ki se prvič omenjajo leta 1444, ima za slovenske razmere majhna vas, vpisano kar nekaj objektov v register kulturne dediščine, med katerimi je vaško jedro iz preloma med 18. in 19. stoletjem, ki je danes prenovljeno in na katerem se bohoti kip splavarja oz. kolnarja. Brod, je vozil od 1910 pa vse do leta 1991. Zaščitena kulturna dediščina je stanovanjska hiša Jesenice 19, zgrajena je bila v prvi polovici 19. stoletja, zaščitena sta bila Semeničeva toplarja in kašča, Kosov toplar. Na pokopališču za mano je kot kulturna dediščina zaščiten tudi partizanski grob, preprosto urejen grob s kamnitim nagrobnim spomenikom. Ena vidnejših stavb, ki je zaščitena, pa je prav cerkev svete Marije Magdalene. 
Cerkev je posvečena svetnici Mariji Magdaleni, ki je bila doma iz Magdale ob Generoveškem jezeru v Izraelu, ki je bilo v Jezusovem času eno najpomembnejših središč za predelavo rib. Omenjena je kot prva žena, ki naj bi spremljala Jezusa in mu služila. Arhitektura cerkve je poznogotska, čeprav spominja na romaniko; debeli zidovi, temačnost prostora, nizka gradnja. 

Na poznogotsko izročilo kažejo tristrano oblikovan prezbiterij in šilasto zaključen glavni portal pod zvonikom. Zvonik, visok 17 metrov, je naslonjen na cerkveno pročelje in je bil prvotno lesen in nižji. V njem sta bronasta zvonika, večji delo zagrebšega livarja Vladimirja Kukca in manjši darilo trgovca Petka iz Jesenic. Svoj pečat je v cerkvi zapustil tudi barok, saj jo krasijo trije leseni baročni oltarji: glavni iz 17. in stranska iz 18. stoletja. Posebna omemba velja platnom: sveta Notburga, zavetnica kmečkih žena, sveti Mihael s tehtnico v rokah, sveti Izidor, zaščitnik pastirjev in sveta Katarina. Vse štiri slike so iz delavnice ali posnemovalnice Valentina Metzingerja, baročnega mojstra, slovensko-francoskega slikarja, ki je deloval v prvi polovici 18. stoletja. Restavrator Ivan Bogovčič je prepričan, da so oljna dela v cerkvi njegova. Portret Marije Pomočnice pa je po njegovi oceni še starejši in bolj dragocen. Vse te podatke so pridobili šolarji Velike Doline v 90. letih pod budnim očesom pedagogov. 

Eden vidnejših človeških draguljev je bil dr. Ivan Brlić. Bil je poznan kot lovec in član Lovske družine Mokrice. Bil je ključni člen za ohranjanje mokriške zgodovine, pri čemer je prispeval tri pomembne knjižice v slovenščini, hrvaščini in nemščini. Malo manj ljudi ve, da je ta isti Brlić izhajal je iz znane hrvaške družine Brlić-Mažuranić, ki je bila visoko izobražena in visoko umeščena v hrvaški družbi. Pisateljsko žilico je podedoval po mami, Ivani Brlić Mažuranić, ki je bila vnukinja Ivana Mažuranića, pesnika, pravnika in hrvaškega bana, ki je najbolj znan po tem, da je bil njegov portret je upodobljen na sprednji strani hrvaškega bankovca za 100 kun. Brlićeva mati, Ivana, je bila impresivna ženska: oklicali so jo za hrvaškega Andersena, pa tudi za hrvaškega Tolkiena. Štirikrat je bila nominirana za Nobelovo nagrado za literaturo, vendar te nikoli ni prejela. Zanimivo bi bilo vedeti, zakaj se ustalil prav tukaj, kjer je bila prihodnost, kot pravijo cerkveni zapisi, tako negotova.

Pesmi tete Rozike

V nadaljevanju so Darinka Munič, Ines in Anja iz Špil Teatra prebrala besedila Rozalije Semenič – tete Rozike. Njene verze o življenju krajanov, minljivosti in toplini domačega utripa smo sprejeli z ganjenjem – tu pa tam so se zasijali smehljaj ali zdrznila solza. 

Na Jesenicah pa se skriva še en dragulj, ki ni odkrit, ampak je – kot pogled na živopisan travnik, poln cvetlic na tihem nedeljskem sprehodu. Rozalija Semenič, znana kot teta Rozika. Rojena je bila 3. septembra 1934 v Novi vasi pri Mokricah družini Lazanski, po domače Kovačevih. Osnovno šolo je obiskovala na Veliki Dolini, med vojno pa je bila s starši izseljena, kot mnogi drugih iz naših krajev, v Nemčijo. Po vojni je preživljala hude čase, a so uspeli na novo ustvariti domačijo. Iz pesmi, ki nam jih je dala v branje, je razvidno, da so v družini navkljub težkim časom imeli lepe, tople odnose, zato je bila na člane družine izjemno navezana. Priženila se je na Jesenice k Semeničevim ter si ustvarila družino. 
 

Njene pesmi so odraz njenega življenja, pogleda na življenje, na ljubezen, sosedstvo, prijateljstvo, delo, veselje, žalost, izgube, preteklost in prihodnost. Danes, pri častitljivih devetdesetih letih, preživlja del leta pri svoji hčerki Zdenki, del pa pri svoji hčerki Tanji v Gabrju pri Tolminu. V pesmi Ptica selivka pravi, da potuje rada iz kraja v kraj, da svojim otrokom enako materinsko ljubezen deli.
 

Kljub življenjskim preizkušnjam, ki ji jih Rozaliji Semenič, teti Roziki, naložilo življenje, še vedno žari z vedrim duhom in prisrčnostjo. Izžareva skromnost, spoštovanje ter globoko ljubezen do družine, sosedov, prijateljev in znancev. In prav ta ljubezen, ki jo kot neizčrpen vir toplote in moči napaja, ji omogoča, da z neomajno milino piše poezijo, ki bo, verjamem, za vedno ostala v naših srcih.