Oljno slikarstvo velja za eno najplemenitejših in najvplivnejših slikarskih tehnik v zgodovini umetnosti. Razvilo se je v 15. stoletju, dokončno pa uveljavilo z delom flamskih mojstrov, kot sta Jan van Eyck in Rogier van der Weyden. Olje kot vezivo omogoča mehke prehode, sijaj in izjemno globino barv, zato je bilo stoletja osrednji medij evropskega slikarstva.
Osnovni materiali so:
– pigmenti zmešani z lanenim ali orehovim oljem,
– platno ali lesena deska,
– čopiči različnih oblik in trdote.
Barve se nanašajo v plasteh – pogosto se začne z redkejšimi podtoni, ki se postopno gradijo z gostejšimi in svetlejšimi nanosi. Sušenje je počasno, kar umetniku omogoča dolgotrajno modeliranje in popravke.
Izrazne značilnosti
Olje omogoča veliko izrazno svobodo: od realističnih in detajlnih upodobitev do ekspresivnih nanosov z vidnimi potezami čopiča. Zaradi globine barv in možnosti sijaja je idealno za portrete, krajine, tihožitja in abstraktna dela.
Projekt Gledališko in likovno opismenjevanje sofinancira Krajevna skupnost Jesenice na Dolenjskem.
