Tempera je ena najstarejših slikarskih tehnik, ki je bila v uporabi že v antičnem Egiptu in Bizancu, svoj vrhunec pa je dosegla v srednjem veku in renesansi, še preden je olje prevzelo vodilno vlogo. Gre za barvno tehniko, kjer so pigmenti vezani z emulzijo jajca, mleka ali lepila, kar barvam daje matiran videz, hkrati pa izjemno obstojnost. Beseda tempera izhaja iz latinskega temperare – mešati, uravnavati, kar lepo opisuje njen značaj: usklajenost med natančnostjo in umirjeno izraznostjo.
Materiali in postopek
Najpogosteje se uporablja jajčna tempera, pri kateri se pigmenti mešajo z rumenjakom in majhno količino vode ali olja. Uporablja se na trdnih podlagah – lesene plošče, gesso (kredni premaz) – saj bi se na platnu zaradi krhkosti veziva barva lahko luščila. Barve se nanašajo v tankih, prekrivnih plasteh, kar omogoča natančne prehode in bogato tonsko gradacijo.
Izrazne značilnosti
Tempera omogoča izjemno čiste in žive barve, a hkrati ne dopušča napak, saj se hitro suši. Zaradi svoje obstojnosti in natančnosti je bila idealna za ikone, oltarne slike in miniature. Danes jo uporabljajo tudi sodobni umetniki, ki iščejo trdnost in svetlobno stabilnost pigmentov brez leska olja ali akrila.
Projekt Gledališko in likovno opismenjevanje sofinancira Krajevna skupnost Jesenice na Dolenjskem.
