Freska (iz italijanske besede affresco – “sveže”) je ena najstarejših slikarskih tehnik, značilna predvsem za stenske poslikave. Nastala je že v antiki, svoj vrhunec pa dosegla v renesansi. Pri freski umetnik nanaša barve na svež, vlažen omet (mavec), kar omogoča, da se pigmenti kemično povežejo s površino. Zaradi tega so freske izjemno obstojne – lahko preživijo stoletja in ohranijo svojo barvno svežino.
Materiali in postopek
Podlaga za fresko je zid, prekrit s plastmi apnenega ometa. Barve, narejene iz naravnih pigmentov, se nanašajo na še mokro površino – zato mora umetnik delati hitro in natančno. Delo poteka v fazah, imenovanih giornate (dnevni deli), saj se vsak dan poslikava le toliko površine, kolikor jo je mogoče dokončati, preden se omet posuši.
Izrazne značilnosti
Freska omogoča mehak prehod tonov in subtilno svetlobno mehkobo. Zaradi integracije barve z zidom deluje del slike kot same arhitekture. Zaradi svetlobe, ki se odbija od apnenčaste podlage, freske delujejo svetle, zračne in harmonične.
Projekt Gledališko in likovno opismenjevanje sofinancira Krajevna skupnost Jesenice na Dolenjskem.
